Sunday, February 12, 2006

Two brief remarks on the possibility of possible

Aristotle once wrote that the "change is the actuality of possibility qua possibility" - an assertment which was more than once declared as lacking in clarity. But as far as I am concerned, this statement is perfectly clear. What Aristotle is trying to say is that the possibilty as such has its own form of actuality: and this paradoxical actuality is that of change. In other words, possibility and actuality are not two distinct ontological "spheres" - they are rather interwoven and inscribed into each other. Thus the possible is not merely lurking on the borders of the positive fullness of the actual but has its own mode of actuality, and the change is that which actualizes the possibility, makes it manifest in the actual itself. But we must be careful on this point. The actualization of possible qua possible, of possible as such, is not the same actualization as that of, for example, man's ability to run. While running, his potentiality to run is indeed actualized. But what is left aside is the actualization of this potentialiy as potentiality. And this is exactly the point Aristotle is turning our attention to: to the question of what is the specific mode of existence of the not-yet-existing and what is the Being of yet-to-be.

*

The ontology of a capitalism seems like a kind of philosophical bricolage made by a rather confused mind. Basically, one can find elements of any given philosophy: in capitalism, there is the rule of Leibniz's principle of sufficient reason (the reason of the market), spinozian notion of good and bad as utilitarian categories, Deleuze's dispersion, Heidegger's elaboration of the role of technology, and so on and so forth. But there is one principle in this chaotic mixture of philosophical statements that can claim an axiomatic status. This axiom of capitalism (and its coresponding phenomenons, such as democracy) goes something like this: what is false (or nonexistent) in actuality is as such impossible. Or: what is false in empirical is false in principle.
Let me illustrate this axiom with well-known example of modern utopias and their criticisms. Today, when one tries to subvert the concept of various utopias, one doesn't have to do it on a plane of principle. The critics of kibbutz namely can only say the community ignoring the role of the kinship and the famous "maternal instinct" is as such doomed to unsuccess. In fact, what they are trying to say is that kibbutz is bad IN PRINCIPLE because it is bad EMPIRICALLY. Or, to use even more vulgar example: critics of communism say it is wrong THEORETICALLY because it "doesn't work" in PRACTICE. In capitalism, there is no longer any distinction between what holds in principle and what stands the test of time and space. What is today concidered true in principle is only that which is proven as endurable and sustainable in the empirical. To put it in Aristotle's terms: the actual has absolute ontological primacy over the potential. While Aristotle thought that only that which was once in potentia can also become in actu, today we know that inversely only that which is actual can be posited also as possible.

3 comments:

Anonymous said...

Najprej naj bo opravičilo, ampak se mi res ne da v angleščino prevajat. Ok, sedaj pa k bistvu.

Ali se ti ne zdi, da ta intološka postavka vzdrži samo na zunaj pri, recimo, dveh radikalnih

sistemih, ki nista zmožna koeksistence (torej: ali imaš samo kapitalizem ali pa imaš samo

komunizem, saj sta ta dva sistema tako zastavljena, da drug drugega izključujeta), kar sproži

"naravno" reakcijo oz. obrambni mehanizem enega nasproti drugemu, s tem da ima kapitalizem (v tem

primeru) adut v rokah (češ, poglejte, so probal -> ne dela). Drugače: kapitalist ne bo mogel

nikoli sprejeti komunizma, saj bi s tem propadel, zatorej se bo poslužil vsakega argumenta, da bi

to v kali preprečil (že samo misel na). Del zgodovine pa je tudi tako zapisan , da gre v tem

primeru na roko. Komunizem ogrozi kapitalizem v svojem bistvu, ogrozi obstoj.

A druga stvar je ravno glede dogajanja znotraj kapitalizma. Res je, da "šteje" (v sobi sam

denarčke štejem :) samo udejanjeno, a udejanjeno izvira ravno iz vedno novih idej, kar nam

kapitalizem vedno znova vsiljuje (posredno ali neposredno), kar je bilo še najbolj očitno za USA

oz. za ameriški sen: "Everything is POSSIBLE!" -> samo narediti je treba.

No, nekaj takega. Se bojim, da nisem bil najbolj jasen. :(

Lp, Stalker

Aljoša said...

Se opravičujem za dolgotrajno čakanje na odgovor, ampak ves čas sem imel vklopljeno funkcijo "moderate comments", kar je preprečilo neposredno objavo komentarjev (hvala Luki Lisjaku, da me je opozoril na to).

Da obnovim svojo poanto. Po mojem pri kapitalističnemu razmerju do možđnega ne gre zgolj za ontološko, temveč za diskurzivno dimenzijo. Kapititalističen (oziroma demokratični oziroma postmoderni) diskurz omogoča par retoričnih figur, ki so iz vidika klasične ontologije nevaljavne. Oziroma, bolje rečeno, demokratični diskurz omogoča takšno retoriko, ki spodbija nekatere distinkcije, ki jih je Aristotel (ter nasploh Teorija) imel za univerzalno veljavne. Ena izmed teh distinkcij je ta med možnim in aktualnim, med načalenim in empiričnem. Point je v tem, da če je Kant še lahko pisal o reku, "da kar velja v teoriji, ne velja nujno v praksi", je za nas sam ta rek skorajda nesmiselen. Vrednost teorije se danes namreč meri prav po možnosti vstopa teorije v prakso. Recimo, če spet vzamem primer kritikov utopistike: trdijo, da je utopija KOT TAKA zgrešena, ker ne more nikdar delovati "v praksi". Povedano drugače, principielno ne sme imeti druge vsebine kot tiste, ki se lahko pojavlja. Utopija ne more imeti sebi lastnega modusa bivanja, kot je v Aristotelovi ontologiji MOŽNO KOT MOŽNO imelo sebi lastno ontološko utemeljenost. Tvoja trditev, da kapitalistična inovacija prav tako temelji na nekem možnem (ko praviš, da udejanjeno izvira iz nekih idej) ni identična Aristotelovi tezi o razmerju med možnim in dejanskim. V kapitalizmu namreč "Ideje" nimajo drugega obstoja kot njihove udejanitve. Ideje kot ideje so ontološko nične. Obstajajo le v kolikor so udejanjene. Še več, možne so le v kolikor se udejanijo. Zanimivo je tudi to, da se po istem principu ravna sodobna znanost. Sodobna znanost je namreč po svojem bistvu aplikabilna. Zunaj aplikacije (torej, zunaj dejanskosti) teorije preprosto ni. Če se lahko spet izrazim v bolj popularnih terminih, teorija obstaja le v kolikor je udejanjena v praksi. Nima pa lastnega temelja.

Anonymous said...

Ravno sem prebral Ortegove Meditacije o Don Kihotu, kjer sem naletel na zanimiv pasus, ki me je spomnil na ta post:

"Nova Cervantesova poetika ne more biti tako preprosto spletena, kakor sta bili grška in srednjeveška. Cervantes gleda svet z vrha renesanse. Renesansa je stvari bolj določila: antično občutljivost je presegla v celoti. S svojo fiziko postavi Galilej vesolju strog nadzor. Nov režim se je začel; vse deluje bolj znotraj kalupa. (...) Ne bo dolgo, ko bo Leibnitz izjavil, da je preprosta možnost izgubila svojo moč in da bo poslej možno samo še compossible, to se pravi, kar je v tesni povezavi z naravnimi zakoni. Za Aristotela in za srednji vek je možno to, kar ne vsebuje nasprotja. Compossible zahteva več. Za Aristotela je kentaver mogoč, za nas pa ne, saj ga biologija ne dopušča."

Povsem razumem, na kateri naslov je letela tvoja kritika v drugem delu; ampak si izbral slamnatega nasprotnika. Dejansko že dolgo časa vsa doba verjame, da je možno samo to, kar je empirično možno. Socializem- realno obstoječi socializem, dokler je pač realno obstajal- ni imel prav nič drugačnega diskurza: zato pa je moral na veliko lagati, da bi z lažjo prekril empirične slabosti svojega obstoja.